sobota, 20. junij 2009

Tadeusz Rozewicz vs. Niet

Prva ljubezen (Tadeusz Rozewicz, 1921, prevod Lojze Krakar)

Star sem bil osemnajst let
pod svetlo rumenim soncem
sem tekel čez polje
Ko švignilo čezme je prvo letalo
sem padel

O moreča podoba
mehanično zlega neba
ko z usti sem tiščal se k zemlji

Star sem bil osemnajst let
ko prvič sem videl
Marijo brez krila
Nikoli ne bom izpovedal
njenega straha
in zadnjega diha
zamrlega v pljučih
ne najdem besed za drget
in jok tega mladega bitja
za drgetanje telesa dekleta
ko se je bližala smrt
ne ljubezen

Obleko potegnil je z nje plameneči zrak
tako je ležala na polju
naga
v dimu in krvi
jaz pa sem spustil roke
katere se niso nikoli
dotikale žive Marije
in dvignil oči

Morivec je letel vse više
srebrno sijoč
kot igla ki šiva nebo
nerealen

Ležala je slečena
sredi rjovečega zraka in ognja
Ležala pod soncem
rumenim že malo poševnim
sredi obzorja zavitega v dim
in prvega dneva
vojne

in nogi
iztegnjeni v smeri brezkončnih brazd
bili sta podobni dvem mrtvim ovčkam.

Lep dan za smrt - Niet

Sonce je sijalo
in sirene so tulile.
Nebo je bilo modro,
skoraj brez oblačka.
Pod svetlorumenim soncem
sva tekla po cesti,
ko naju je objel prvi blisk,
sva padla.

Pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.

Ležala sva v krvi,
sredi rdečega zraka in ognja.
Ležala pod soncem,
razžarjenim, rdečim, neresničnim
Sredi obzorja,
zavitega v dim.
Sredi prvega dneva
vojne, vojne.

Pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.

Tvoj strah in zadnji dih,
drgetanje in jok.
Bliža se smrt,
smrt in ne ljubezen.
Tvoje oči s pogledom tja,
kjer je nekoè sijalo sonce,
so bile mrtve.

Pa tako lep dan je bil,
preveč lep za smrt.

Ni komentarjev: